Za uvod!

Tako pri posameznikih kot po župnijah bi radi še posebej v letu evharistije postavili sveto mašo v jedro krščanskega življenja in tako poglobili vero v to, da je Jezus resnično in živo navzoč v evharistiji pod podobama kruha in vina.

Evharistija je namreč srce in vrhunec življenja Cerkve. Evharistija je spomin na Kristusovo veliko noč: se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo ki ga liturgično dejanje ponavzoči.

I. Pomen in vzvišenost obhajanja evharistije

Sveta maša je središče vsega krščanskega življenja za vesoljno in krajevno Cerkev in za vsakega posameznega vernika.

Zelo potrebno je, urediti obhajanje svete maše tako, da duhovniki in njihovi pomočniki ter verniki v čim večji polnosti iz tega zajemajo sadove.

Celotno obhajanje je treba urediti tako, da vodi k zavestnemu, dejavnemu in polnemu sodelovanju vernikov, k sodelovanju telesa in duha v goreči veri, upanju in ljubezni.

Obhajanje evharistije je vedno učinkovito in dostojanstveno, ker je opravilo Kristusa in Cerkve in v njem duhovnik deluje vedno za zveličanje ljudstva.

Naš Odrešenik je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.

Lokacija: